22. zasedanje Stalnega odbora za evropske zadeve pri SVF (SCEA)

Kiev

Od 26. do 28. maja je v Ukrajinski prestolnici Kiev potekal 22. zasedanje Stalnega odbora za evropske zadeve pri Svetovni veteranski federaciji (SCEA). 

Vseukrajinska zveza vojnih veteranov in Organizacija veteranov vojne v Afganistanu sta se izkazali kot dobri organizatorki in pozorni gostiteljici zasedanja, ki je potekalo v Kijevu v dobrih delovnih pogojih. Dogodek je bil deležen ustrezne pozornost tudi s strani ukrajinskih oblasti na ravni mesta Kijeva (župan Kijeva), na ravni regije (guverner Kijevske regije), ukrajinske vlade (namestnica ministra za delo in socialo), parlamenta, ukrajinske vojske in drugih.

Zasedanja se je udeležila enotna delegacija iz Republike Slovenije, v kateri so bile zastopane tri od štirih veteranskih organizacij, ki so članice Svetovne veteranske organizacije. Zastopali so jih Marjan Grabnar, podpredsednik in Mitja Jankovič, generalni sekretar Zveze veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS), Marko Pogačnik, Zveza združenj borcev za vrednote NOB (ZZB NOB) in Anton Pozvek, generalni sekretar Združenja Sever (ZS).

Na zasedanju je sodelovalo 22 držav članic Stalnega odbora za evropske zadeve, 2 državi članici iz drugih območij (Angola, Maroko) in 3 države opazovalke (Nemčija, Latvija in Uzbekistan).

Prvi dan
zasedanja so se med drugim zvrstili otvoritveni govori Dan-Viggo Bergtuna, predsednika evropskega odbora, Abdula Hamida Ibrahima, predsednika WVF, v imenu ukrajinske strani pa so zasedanje pozdravili namestnica ministra za delo in socialne zadeve Ukrajine v imenu ukrajinske vlade, oba predsednika veteranskih organizacij Ukrajine in predsednik ukrajinskega parlamentarnega odbora za veterane.

Drugi dan
so bile glavne teme zasedanja poročila nacionalnih organizacij o dejavnosti le - teh od izvolitve v Kobenhagenu leta 2009. Slovenija je pripravila poročilo s težiščem na pravni problematiki veteranov. Pri tem je slovenska delegacija v ustni dopolnitvi predstavitve med drugim izrazila bojazen, da bi morebitne vladne spremembe v zakonodaji s tega področja, po naši oceni, ne bile v korist veteranov.

Tretji dan
zasedanja je bil namenjen obravnavi predlogov resolucij, ki so jih predložile nekatere članice. Portugalska je predložila dve resoluciji in sicer, prvo s področja zdravstvenega varstva, ki svari pred tendenco zmanjševanja zdravstvenega varstva, kot posledice globalne gospodarske krize in zmanjševanja sredstev za zdravstveno varstvo, drugo pa v obliki poziva državam, ki tega še niso storile, da pristopijo k prvi konvenciji ZN o pravicah vojnih invalidov in civilnih žrtev vojn. Francija je v svojem predlogu resolucije pozvala veteranske organizacije k aktivnejši promociji boljšega medsebojnega razumevanja in zavzemanja za mir v Evropi kar naj bo veteranski prispevek v boju proti rasizmu in ksenofobiji. Vse tri navedene resolucije so bile brez razprave soglasno sprejete.
Četrti predlog za resolucijo je predlagala delegacija SUBNOR-a Srbije s pozivom vladam BiH, Hrvaške, Črne gore in Srbije k takojšnjemu vračanju beguncev in razseljenih oseb na svoje domove. S sprejemom besedila v prvotni obliki je imelo več držav, poleg Velike Britanije, Hrvaške, Danske in kasneje Izraela, tudi delegacija Slovenije, kar nekaj težav. (Srbija je bila edina izrecno navedena kot država, ki je bila v devetdesetih prizadeta zaradi oboroženih konfliktov v bivši Jugoslaviji; Srbija po številu beguncev in razseljenih oseb je bila predstavljena kot prva v Evropi in peta v svetu; begunci in razseljene osebe v Srbiji naj bi bili posledica med drugim »vojaške intervencije NATO«; za počasno in nezadovoljivo vračanje so bila deležna kritike samo področja Hrvaške, BiH ter Kosova in Metohije; sporna je bila tudi uporaba imena Metohija ipd.) Izmed neposredno prizadetih držav se je, v odsotnosti delegacij BiH in Makedonije in ob pasivni drži delegacije Črne gore, oglasil samo delegat iz Hrvaške z načelnim pozivom za bolj uravnoteženo besedilo in s pozivom k vračanju beguncev in razseljenih oseb iz vseh, in ne samo iz nekaterih prizadetih področij bivše skupne države. Na predlog slovenske delegacije in z njeno pomočjo je bil v prekinitvi zasedanja tekst temeljito preoblikovan in vsa sporna besedila usklajena v zadovoljstvo vseh neposredno prizadetih delegacij. V nadaljevanju zasedanja je, po predložitvi novega besedila, močno zakompliciral postopek predstavnik Izraela, ker mu predsedujoči menda ni omogočil sodelovanja v razpravi. Menil je, da je srbska resolucija politično obarvana in da vračanje beguncev ni stvar WVF ampak OZN in vlad neposredno prizadetih držav. Pomisleke izraelskega delegata je predsedstvo zavrnilo in resolucija je bila sprejeta z dvema vzdržanima glasovoma (Izrael in Norveška) in nobenim glasom proti. Po glasovanju so nam v neformalnih razgovorih predstavniki Črne Gore, tako kot Srbija in Hrvaška, tudi sami izrazili zahvalo za naš aktivni prispevek, ter istočasno svojo pasivnost pojasnili s trenutnimi »delikatnimi odnosi« med Srbijo in Črno Goro. Priznali so, da so srbskemu predstavniku, ki je dan pred razpravo lobiral za podporo, čeprav neradi, obljubili načelno podporo resoluciji. Predstavnik Izraela pa je v neformalnem pogovoru svoje stališče slovenski delegaciji pojasnil z njihovo lastno problematiko beguncev in razseljenih oseb na zaseden ozemlju.

Na zasedanju SCEA so bile na predlog predsedujočega oblikovane tudi nove delovne skupine za Severno, Zahodno, Vzhodno in Jugovzhodno Evropo (kamor je uvrščena tudi Slovenija), ter delovni skupini za ženska vprašanja in za ohranjanje spomina. Predlog predsedujočega je v neformalnih pogovorih sicer vzbudil nekaj nejasnosti glede njihove sestave in vsebine. Slovenska delegacija je v neformalnih pogovorih najprej predlagala delegaciji Turčije, da prevzame vodenje skupine za JV Evropo, vendar se s tem turška delegacija ni strinjala, dvom pa so neformalno izrazile tudi nekatere druge delegacije (Črna gora). Zaradi tega je slovenska delegacija, na podlagi predhodnega soglasja drugih članic te skupine, pridobila pristanek Portugalske za vodenje naše skupine. Predlog je bil kasneje na zasedanju soglasno sprejet. Namen skupin je, da pripravijo koristne in kvalitetne programe in pobude za aktivnosti nacionalnih zvez in SCEA kot celote. 

V času zasedanja smo se udeleženci zasedanja poklonili spominu padlih pred več obeležji žrtev druge svetovne vojne in vojne v Afganistanu v samem mestu Kijevu kot tudi ob obisku vojnega muzeja o obrambi Kijeva 1991-43, kjer smo na spomenikih položili vence. Pri tem sta na vseh komemorativnih prizoriščih sodelovala garda in orkester Ukrajinske vojske.

Ob zaključku zasedanja je Črna Gora uradno obvestila delegacije in predsedstvo o njihovi kandidaturi za organiziranje naslednjega zasedanja SCEA v Črni Gori. Neformalno je bil predlog pozdravljen z aplavzom, formalna odločitev o tem pa bo sprejeta kasneje. 

Ocenjujemo, da je 22. zasedanje SCEA ponudilo priložnost za koristno izmenjavo mnenj in izkušenj med delegacijami. Ugotavljamo, da so razlike v stopnji zaščite veteranov v Evropi žal še vedno prevelike in da so zato taka srečanja tudi v tem smislu dobra priložnost za medsebojno pomoč in izmenjavo izkušenj ter nasvetov. Taka srečanja pa so obenem priložnost tudi za krepitev vezi med veteranskimi organizacijami in ustvarjanje prijateljstev preko meja. Ocenjujemo, da je bila slovenska delegacija ves čas zasedanja aktivna in da je s konstruktivnim odnosom tekom zasedanja prispevala tudi k uspešni rešitvi nekaterih vprašanj.

Posebno pohvalo pa si zaslužijo organizatorji letošnjega zasedanja, saj so se izjemno potrudili in nam skušali prikazati vse lepote njihove domovine, še posebno na kulturnem področju. Na vseh sprejemim in druženjih so bili prisotni njihovi pevci in plesalci, ki so zelo doživeto izvajali svoje točke. Pri vseh pa je bilo čutiti velik domovinski zanos in ponos, da so Ukrajinci, ki so v vsej svoji zgodovini doživljali zelo težke trenutke. Poleg vseh vojnih viher jih je v tridesetih letih prizadela tudi velika lakota v kateri je umrlo med 3.5 mio. ljudi (ruski viri) in 10 mio. ljudi (ukrajinski viri). Ukrajina vztrajno trdi, da je Sovjetska zveza z lakoto hotela uničiti ukrajinski narod. Po smrti ukrajincev je Sovjetska zveza na izpraznjena območja naselila več deset tisoč družin in Rusije, Belorusije in drugih predelov takratne države.

V času našega obiska je Kijev, ki je tudi glavno mesto Ukrajine ,praznoval svoj dan-dan mesta Kijev. Ker smo prebivali v hotelu, ki je bil v samem središču mesta in neposredno na glavnem trgu, ki se imenuje Majdan neodvisnosti, smo lahko opazovali dogajanje, ki se ga je v dveh dneh udeležilo več tisoč ljudi. Pripravili so veliki oder, na katerem se je zvrstilo veliko glasbenih izvajalcev, predvsem pa je bil namenjen mladim. Vsak večer se je zaključil s spektakularnim ognjemetom neposredno na trgu.
Predvsem je bilo zanimivo, da udeleženci prireditve niso za sabo pustili veliko smeti, plastenk in kozarcev, kar je slaba navada na naših prireditvah. Že uro po koncertu je bil trg čist in pospravljen, promet pa je nemoteno potekal naprej.

Kijev je mesto z bogato zgodovino. Mesto je bilo ustanovljeno že leta 441. Med 9. in 13. stoletjem je bil pomembno upravno in trgovsko središče vzhodnih Slovanov. V 11. stoletju je pod vodstvom kijevskega kneza Jaroslava modrega postal eden najbolj razvitih kulturno-trgovskih središč Evrope. Žal so ga leta 1240 Mongoli popolnoma uničili in mesto si ni opomoglo do 17. stoletja, ko zopet prične pridobivati svoj pomen.

Za časa Sovjetske zveze je bil Kijev tretje najpomembnejše središče nekdanje države.

Najbolj znamenita je zagotovo katedrala sv. Sofije, katere izgradnja se je pričela leta 1011 v času kijevskega kneza Vladimirja Velikega, končana pa je bila leta 1037. Skozi vso zgodovino je katedrala preživljala burne čase. Še najhuje je bilo v 20. letih prejšnjega stoletja, ko so sovjetske oblasti katedralo želele porušiti. K sreči je bil odziv znanstvenikov in zgodovinarjev tako velik, da je katedrala ostala nedotaknjena. Danes se s svojimi pozlačenimi strehami ponosno blešči sredi mesta. V katedrali se več ne izvajajo verski obredi, pač pa je spremenjena v Muzej krščanstva in je namenjena le obiskovalcem in turistom.

Na srečo je bil vpliv sovjetske arhitekture na stari del mesta zanemarljiv in ukrajincem je uspelo ohraniti veliko starih zgradb in katedral iz časa Carske Rusije. Mesto je zasnoval arhitekt, ki je zasnoval tudi St. Peterburg in njegov pečat je še kako viden.

Kijev je zeleno mesto, prevladujoč pa je kostanj in legenda pravi, da lahko greste iz enega konca mesta na drugega pod krošnjami kijevskih  kostanjev.

Danes v mestu živi skoraj 3 mio. ljudi, še vsaj 1 mio. pa se jih vsak dan pripelje na delo v mesto. Mesto ima zelo dobro urejen mestni transport v obliki avtobusov, trolejbusov in metroja, ki je zagotovo najbolj množično prevozno sredstvo. Posebej pa so v mestu izstopala velika črna terenska vozila, ki jih je bilo v zares  enormnih količinah. O lastnikih le teh, pa kdaj drugič.

Še nekaj iz novejše zgodovine, predvsem druge svetovne vojne. Po bitki pri Kursku so Rusi v avgustu 1943 ob reki Dnjeper sprožili novo ofenzivo. Kijev, ki leži neposredno ob reki, je bil osvobojen decembra leta 1943. O žrtvah je skoraj nepredstavljivo govoriti, saj je celotna ofenziva zahtevala čez 2 miljona žrtev na obeh straneh (sovjeti cca. 1.500.000). Samo na področju Kijeva je bilo po ocenah zgodovinarjev okoli 300.000 mrtvih vojakov. Veliko vojakov je umrlo, ko so na improviziranih splavih skušali prečkati reko Dnjeper in pri tem padli v mrzlo reko. Položaji nemških sil so bili dobro utrjeni ina nekoliko dvignjenem terenu nad reko, s katerega so imeli dober pregled nad dogajanjem. V času ofenzive je na tem rejonu deloval tudi kasnejši predsednik Sovjetske zveze Nikita Hruščov. Po vdoru Nemcev na ozemlje Ukrajine, je kot najvišji partijski funkcionar organiziral obrambo mesta Kijev. Po padcu mesta so ga umaknili v Moskvo, od koder se je vrnil kot politkomisar s činom generalporočnika.

Med Afganistansko vojno v letih 1979-1989 so v enotah Sovjetske zveze sodelovali tudi ukrajinci, ki so zopet plačali visok krvni davek. Med 15.000 mrtvimi Sovjetskimi vojaki jih je bilo več kot 3000 ukrajinske narodnosti. Veterani vojne za Afganistan se še danes srečujejo s težavami s priznanjem svojih pravic, saj jim sedanja država ne priznava vseh pravic, kot ostalim veteranom, predvsem veteranom druge svetovne vojne. Predstavniki Ukrajinskih veteranov afganistanske vojne so nas podrobno seznanili s svojimi težavami in prosili, da preko WVF-a skušamo pomagati pri aktualnih oblasteh.

Dostikrat se pri nas srečujemo z raznimi stereotipi o Ukrajini in njenih prebivalcih. Med našim kratkim obiskom pa smo lahko sami spoznali, da zagotovo marsikateri med njimi ne drži in da smo bili med prijaznimi in odprtimi ljudmi, pravimi slovanskimi dušami.