Govor podpredsednika DZ Mirana Potrča na slovesnos

Spoštovani visoki gostje!
Bilo je pred devetnajstimi leti. V času, ko so se že zaostrili pogledi o načinu urejanja mednacionalnih in političnih odnosov v bivši federaciji. V času, ko so v vseh državah bivšega Varšavskega pakta, tudi v Sovjetski zvezi, že dozorevala spoznanja o nujnosti korenitih družbenih sprememb, o združitvi obeh Nemčiji in o popolni prekinitvi politične in gospodarske podrejenosti Moskvi. V času torej, v katerem je bila Evropa pred epohalnimi spremembami. Le v Jugoslaviji, v njenih zveznih političnih in oblastnih organih in posebej v Republiki Srbiji, so bile še na oblasti sile, ki niso doumele nujnosti sprememb.

Ki so želele ohranjati administrativni način upravljanja države in dominacijo najštevilčnejšega naroda. Edino v Sloveniji, se je v tem času že oblikovalo večinsko ljudsko gibanje in politična usmeritev, tudi v uradnih oblastnih in političnih organih, proti taki politični usmeritvi.

Slovenija se je krepitvi unitarizma uprla že pri spreminjanju zvezne ustave. Slovenska skupščina je že maja 1988 ugotovila, da so vsebina osnutka sprememb zvezne ustave tudi predlogi, ki zanjo niso sprejemljivi in h katerim ne bo dala soglasja. To je bilo prvič, da je katera od republik preko svoje skupščine izrazila jasno in nepreklicno nasprotovanje skupnim odločitvam. Za politiko in odnose v takratni Jugoslaviji je to bilo ne le nepričakovano, temveč skoraj nezaslišano ravnanje.

Spomladi leta 1989 Srbska skupščina ukine avtonomijo pokrajin Kosova in Vojvodine. Zoper neposlušne funkcionarje v Vojvodini so se organizirale množične demonstracije in zahtevala njihova zamenjava. Na Kosovu pa se razglasijo izredne razmere. Slovenija ugotovi, da se je treba unitaristični politiki upreti in v Cankarjevem domu se organizira množično zborovanje v podporo stavkajočim rudarjem iz Trebče. Zborovanje v Cankarjevem domu in množično podpisovanje peticije proti metodi izrednih razmer se v Republiki Srbiji in federalnih organih šteje kot največji napad na srbski narod in odnose v federaciji.

Maja 1989 se kot oblika zastraševanja, na zahtevo JLA, izvrše aretacije Janeza Janše, Ivana Borštnerja, Davida Tasiča in Francija Zavrla. V obrambo zaprtih in proti montiranemu sodnemu procesu, ki ga vodi v Sloveniji nepristojna sodna oblast in to v srbskem jeziku, brez možnosti zaprtih za civilno obrambo, se ustanovi odbor za varstvo človekovih pravic. V korist obsojenih se aktivirajo vsi oblastni in politični organi v Sloveniji. Arogantno ravnanje vojaških sodnih oblasti pospešuje med ljudmi proti armadno razpoloženje. To pa v drugih delih Jugoslavije in v političnih organih federacije poglobi obsodbe, da v Sloveniji poteka protirevolucija, ki jo vodijo novonastale politične stranke in gibanja, ki so se ustanavljale in že delovale, uradna oblast pa to ne le dovoljuje, temveč v marsičem celo podpira.

V takem ozračju ustavna komisija slovenske skupščine pripravi amandmaje k slovenski ustavi. Amandmaji so usmerjeni v uveljavitev suverenosti Slovenije, v uveljavljanje parlamentarne demokracije, svobodno politično organiziranje in večstrankarske volitve, v uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v ustvarjanje pogojev za tržno gospodarstvo ter tudi za simbolično uveljavitev državnosti in novih družbenih odnosov. Unitaristične sile v Jugoslaviji začno organizirano gonjo proti sprejemu predlaganih amandmajev. Organizirajo se politični mitingi proti separatistični politiki Slovenije.

Nosilce teh sprememb se poskuša ustrahovati. Slovenska skupščina, kljub grožnjam in ob nerazumevanju mednarodne javnosti, 27. septembra 1989 sprejme ustavne amandmaje k slovenski ustavi. Delegati spontano zapojejo novo himno slovenske države - Zdravljico.

Unitaristične sile v Srbiji in Jugoslaviji ne vidijo več poti, kako bi zaustavile krepitev slovenske državnosti. Zato se poslužijo metode, ki je zrušila nezaželjeno oblast v Črni gori in Vojvodini-organiziranih množičnih nacionalističnih demonstracij. Organizatorji teh demonstracij napovedo svoj "miting resnice" v Ljubljani, za 1. decembra 1989.

Pod pretvezo sporočiti slovenski javnosti "resnico o Kosovu", se želi destabilizirati politične razmere v Sloveniji. Morda celo do stanja, ki bi zveznim oblastem služilo za izgovor o uvedbi izrednih razmer. Napetosti in medsebojne obtožbe so namreč že dosegle točko, ko bi lahko vsako neposredno soočenje demonstrantov s prebivalci Slovenije, izzvano s posamičnim nasilnim dejanjem, povzročilo množičen konflikt, ki bi ga bilo težko nadzorovati. Da bi to preprečili se slovensko politično vodstvo in državni organi odločijo, da se miting prepove.

V trenutku sprejema te odločitve, ko so bile grožnje, da se miting realizira še zelo realne, je bilo to izredno pogumno dejanje, ki ga je bilo mogoče sprejeti le zaradi naslednjih dejstev:

- Ker je v Sloveniji vladala popolna enotnost vodstva, novonastalih političnih strank in gibanj ter ljudstva o nujnosti odpora unitarizmu v Jugoslaviji.
- Ker so bila enotna spoznanje o možnih posledicah izvedbe mitinga v Ljubljani.
- In ker je Republika Slovenija razpolagala z dobro organizirano , usposobljeno in z visoko moralo prežeto oboroženo silo-Slovensko milico, ki je bila sposobna in pripravljena odločitev o prepovedi mitinga tudi udejanjiti.

Vam, članom policijskih veteranskih društev, ki ste bili v večini neposredni udeleženci te akcije, ni treba razlagati, kakšne priprave in kakšne aktivnosti rednega in rezervnega sestava delavcev takratnih organov za notranje zadeve, skupaj Vas je v akciji sodelovalo 6.472, so bile potrebne, da so bile realne besede, ki jih je 27. novembra, torej tri dni pred napovedanim mitingom, izrekel v slovenski skupščini takratni republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl: "Načrt je izdelan za celo območje Slovenije in posebej za mesto Ljubljana, da bi povsod, kjer bi se skušalo motiti varnost, red in mir, lahko ustrezno ukrepali. Naj ne bo ljudi strah. Nobene potrebe ni. Imate svojo milico, ki bo storila vse, da boste varni".

In požel je dolgotrajni aplavz, ki je izražal popolno podporo akciji in popolno zaupanje v slovensko milico, ki jo bo izvedla. Tako zaupanje ljudi v slovensko policijo bi si želeli tudi danes.

Zato vse priznanje vsem Vam, ki ste bili v tistih težkih, lahko rečem tudi prelomnih in usodnih časih udeleženci "Akcije Sever" in vsem Vam, članom združenja, ki s svojo aktivnostjo gojite spomin na 1. december 1989. Vse priznanje vašemu članu Antonu Bukovniku, ki je okoliščine in dejstva takratnih odločitev dokumentiral v svoji knjigi "Sever".

Tiste, ki vam še danes oporekajo, da se akcija ni zgodila, vprašajte, kaj bi se zgodilo, če zaradi akcije miting ne bi bil preprečen. Nihče tega sicer z gotovostjo ne ve. Toda trdi, da je odločitev za izvedbo "Akcije Sever" zagotovila varnost, red in mir. To pa je omogočilo sprejemanje kasnejših odločitev.

Da se prekine izpolnjevanje materialnih obveznosti do federacije, da se odkloni razprava o novih spremembah zvezne ustave in dajanje soglasij k predpisom, ki so jih sprejemali zvezni organi. Da se sprejme zakonodaja, ki je omogočila prve demokratične volitve. Skratka, zakoličena je bila pot, ki je prispevala k ustvarjanju pogojev, da se je decembra 1990 lahko izvedel plebiscit in vsa druga dejanja, ki so omogočila osamosvojitev Slovenije in njen uspešen razvoj.

Ponovno se je potrdilo, da enotni in dobro organizirani lahko dosežemo vse bistvene cilje. In prav zato, zaradi poštene ocene preteklosti, so pomembna taka srečanja.

Spoštovane članice in člani policijskih veteranskih društev "Sever". Čestitam Vam ob Vašem spominskem dnevu. Dovolite mi, da se Vam tudi danes za vaše ravnanje zahvalim z besedami, ki sem jih kot predsednik takratne slovenske skupščine izrekel 11. decembra 1989, ko smo ocenjevali vaša ravnanja: "Sprejete odločitve o prepovedi mitinga so bile sprejete v skladu z ustavo in zakoni. Sprejeti ukrepi so se izvajali zakonito,dosledno in profesionalno. Republiški sekretariat za notranje zadeve in posebej delavci milice za svoje delo zaslužite vse priznanje."

Spoštovani!

Zavestno sem se odločil, da Vam govorim o dejstvih. Dejstva, le če so korektno izbrana, kažejo pomen in okoliščine posameznih ravnanj. In Vaša ravnanja pomenijo enkraten prispevek organov za notranje zadeve k nastajanju slovenske državnosti. Brez Vaših ravnanj bi bilo gotovo drugače, v nobenem primeru pa ne boljše. Bodite ponosni nanje.

Hvala!

Foto: Dean Božnik