Pogovor o domoljubju

Predsednik republike dr. Danilo Türk je 22.06.2009 organiziral pogovor o vrednoti domoljubja, na katerem so sodelovali predstavniki javnega in kulturnega življenja ter veteranskih in domoljubnih organizacij.
Predsednik je uvodoma dejal, da se junija spominjamo prelomnih dogodkov iz leta 1991 in slavimo dan državnosti, zato je prav, da v tem času posvetimo pozornost tudi domoljubju kot družbeni vrednoti, ki je podlaga državnosti in ena od pomembnih vsebin družbene kohezivnosti. Domoljubje opisal kot čustvo, ki je najmočnejše takrat, kadar je narod v položaju ogroženosti, kar se je v slovenski zgodovini zgodilo pogosto. Čeprav danes živimo v ugodnejših razmerah kot nekoč, se pomen domoljubja ni zmanjšal, odprto pa ostaja vprašanje njegove politične artikulacije. Avtorji taborskega gibanja v 19. stoletju so se zavzemali za zedinjeno Slovenijo, slovenščino v uradih in šolah, slovenske zavarovalnice in pogozdovanje, s tem pa so domoljubju dali tudi ekonomsko in ekološko vsebino. Danes moramo po predsednikovih besedah razmisliti o našem odnosu do suverenosti slovenske države in države nasploh, ob tem pa se moramo vprašati tudi, kakšne so ekonomske in ekološke vsebine današnjega domoljubja. Domoljubje je vselej tudi vprašanje vzgoje in izobraževanja. Izpostavil je še vidik domoljubja v pluralistični družbi, ki je povezano z vprašanjem, kako gojiti ljubezen do lastnega naroda in države s potrebno tolerantnostjo do drugih in drugačnih. Pomembna pa so tudi vprašanja domoljubja, ki so vezana na nekatere segmente naše državnosti. Med njimi je vprašanje, kako gojiti domoljubje v oboroženih silah in kako razvijati profil častnikov Slovenske vojske, ki bi po predsednikovem mnenju moral čedalje bolj ustrezati profilu visoko izobraženega intelektualca.

V razpravi je svoj pogled na domoljubje podal predsednik Zveze društev General Maister mag. Milan Lovrenčič, ki je bil pobudnik pogovora o domoljubju. Dr. France Bučar je predstavil svoje razmišljanje o identiteti Slovencev v družbi evropskih narodov, dr. Spomenka Hribar pa je govorila o domoljubju in nacionalizmu. Dr. Janko Prunk je predstavil svoje misli o pomenu državljanske in domovinske vzgoje, za njim pa sta dr. Vladimir Prebilič in dr. Andreja Barle-Lakota govorila o domoljubju v slovenskem šolskem sistemu. Dr. Beno Arnejčič se je v svojem prispevku osredotočil na slovenskega vojaka in domovino, dr. Tomaž Čas je govoril o domoljubju v varnostnem sistemu. Za njim je dr. Tomaž Kladnik orisal Slovensko vojsko in domoljubje skozi lik generala Maistra.

V razpravi so sodelovali tudi drugi udeleženci pogovora o domoljubju - Tone Kuntner, Tone Pavček, dr. Janez Kranjc, Janez Stanovnik, dr. Jože Mencinger, Marjan Bevk, dr. Dragan Potočnik in dr. Ludvik Toplak.

Referat dr. Tomaža Časa*:

DOMOLJUBJE V VARNOSTNEM SISTEMU – POLICIJI

Splošno o domoljubju

O domoljubju je zelo težko govoriti, če pri tem zanemarimo ali celo zavestno spregledamo preteklost. Domoljubje je posebno čustvo oziroma vrednota, je ljubezen do domovine. Ljubezen do domovine in domoljubje, ni isto kot ljubezen do države ali ljubezen do naroda. Domovina ni zamejena z državnimi mejami niti opredeljena z narod(nost)nimi določitvami. Država je sredstvo za dobro življenje ljudi z različnimi domovinami. Domovina je primarno identitetno določujoča.

Domovina je tam, kjer so ljudje srečni in zadovoljni. Tako kot narod tudi domovina ne more biti vrednota sama zase, vredna je le toliko, kolikor lahko osreči vse svoje državljane in tiste, ki ji pripadajo. Domovina, ki osrečuje in nagrajuje le poslušne in lojalne, le tiste, ki živijo na njenih tleh od nekdaj, le tiste, ki so polni denarja, je lahko vrednota le za nekatere in težko za vse.

Tako domovina, tako kot narod nista vrednoti sama zase, temveč le toliko, kot temeljita na spoštovanju osnovnih človeških vrednot in demokratičnih načel oziroma načel pravne in socialne države. Domoljubje je vselej vezano na konkretno družbo, narod in prostor s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi, ta družba - domovina pa naj bi oblikovala odgovornega, uglednega, strpnega in aktivnega državljana, ki se bo zavzemal za demokratična načela in spoštovanje osnovnih človeških vrednot.

V domoljubni družbi se lahko opiramo na druge ljudi, lahko jim zaupamo, ker vemo, da so domoljubni. Tako je zelo pomembno zaupanje za normalno in učinkovito delovanje mnogih stvari v vsaki demokratični družbi. Če takega zaupanja ni, je prostor odprt za manipulacije s čustvi ljudi, za nepotrebno in drago politizacijo različnih vprašanj. Občutek skupne identitete, pripadnosti določeni skupini, občutek, da so drugi ljudje del nas, nam pomaga, da ohranimo odnos zaupanja, medsebojnega zaupanja in solidarnosti, ki je državljanom potreben.

Moderne družbe so odvisne od spontane podpore svojih članov, ki se morajo zavedati, da je moderna družba skupen podvig in da se svetovljanstvo in domoljubje ne izključujeta. Ni demokracije brez domoljubja. Domoljubje je tudi temeljna komponenta pozitivne samopodobe. Demokracija, osebna rast in pozitivna samopodoba so vrednote, ki zasedajo najvišje mesto na lestvici moralnih vrednot in so tesno povezane. Domoljubje je kot temelj za njihovo uresničitev, torej javno in družbeno pomembna vrednota in bi jo zato morali gojiti tudi v javni morali oziroma etiki oziroma na vseh ravneh, zlasti pa v nekaterih javnih službah in pri subjektih, ki zagotavljajo nacionalno varnost v Republiki Sloveniji. V okviru tega pa ima seveda posebno vlogo in mesto tudi policija.

Domoljubje včeraj, danes, jutri

Že v uvodu smo omenili, da je o domoljubju težko govoriti, če pri tem zanemarimo ali celo zavestno spregledamo preteklost. Pri tem pa ni potrebno iti predaleč nazaj, da osmislimo domoljubje Slovencev, ob vedenju, da so se za svojo identiteto in domoljubje borili od svojega nastanka naprej, seveda v začetku manj uspešno in prepoznavno, kot pa smo lahko to osmislili v novejši zgodovini.

Smo bili in smo moderna družba, ki je odvisna od spontane podpore svojih članov, ki se zavedajo, da je moderna družba skupen podvig in da se svetovljanstvo in domoljubje ne izključujeta.

V bistvu nismo imeli druge možnosti, kot da smo bili odprti domoljubi in svetovljani in da smo se kot Slovenci borili v bivši Jugoslaviji proti neodprtim oblikam domoljubja. To nas je pripeljalo do tega, da smo identiteto slovenskega naroda izrazili s samostojno Republiko Slovenije, svoje odprto domoljubje in svetovljanstvo pa smo izkazali z vključitvijo v svojo novo širšo družino oziroma domovino Evropsko unijo. Takšno odprto domoljubje in svetovljanstvo pričakujemo tudi od tistih, ki se želijo vključiti v Evropsko unijo, še zlasti, če so to naši sosedi.

Domoljubje in obrambno varnostni sistem Republike Slovenije včeraj

V domoljubni družbi se lahko opiramo na druge ljudi, lahko jim zaupamo, ker vemo, da so domoljubni. Tako je zelo pomembno zaupanje za normalno in učinkovito delovanje mnogih stvari v vsaki demokratični družbi. Ključnega pomena v vsaki moderni družbi pa je, kako deluje obrambno varnostni sistem in kakšno je zaupanje v ta sistem. Slovenski narod je na tem področju imel izjemno izkušnjo v narodno osvobodilnem boju v času 2. svetovne vojne s konceptom OF oziroma osvobodilne fronte Slovenskega naroda. Zato je dokaj razumljivo, da smo v Republiki Sloveniji ta koncept zelo dobro poznali, saj je bil izhod v sili, ko je v najkritičnejšem času – začetku 2. svetovne vojne odpovedal obrambno varnostni sistem bivše Jugoslavije. To je bila izjemna izkušnja, ki so se je zavedali vsi Slovenci - domoljubi in so se vsaj po mojem prepričanju trdno odločili, da bodo podoben koncept delovanja razvili tudi pri konceptu obrambno varnostnega sistema Republike Slovenije. Tako smo v Republiki Sloveniji razvijali koncept splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite. Ob tem smo do najvišje mogoče stopnje, v začetku devetdesetih let, razvili koncept in delovanje narodne zaščite v vseh celicah slovenske družbe. Ta koncept je temeljil na vrednotah slovenskega naroda, na domoljubju in vse splošnem ljudskem odporu zoper vsakogar, ki bi posegal v samobitnost slovenskega naroda, njegovo identiteto in vrednote oziroma v tisto kar slovensko domovino dela takšno, kjer so ljudje srečni in zadovoljni ter kjer lahko uresničujejo osnovne človeške vrednote in demokratična načela oziroma načela pravne in socialne države.

Domoljubje v milici včeraj

Domoljubje pripadnikov milice oziroma spoštovanje in zagotavljanje osnovnih človeških vrednot in demokratičnih načel oziroma načel pravne in socialne države je bil sistem, ki je bil učinkovit in izjemen, saj so miličniki narodno zaščito, kot najširšo organizirano obliko samozaščitnega delovanja, ki je bila formalno pravno urejena po letu 1980, sprejeli za svojo in takrat so začeli z usposabljanjem vseh struktur narodne zaščite, tako da so ob osamosvojitveni vojni imeli vsi dovolj varnostno obrambnih znanj in izkušenj. V zveznih organih so narodno zaščito jemali kot neko slovensko posebnost, podedovano iz časov druge svetovne vojne, čeprav je niso prav dobro razumeli, niti v organizacijskem, kaj šele v vsebinskem pomenu.

Zvezni organi in jugoslovanska ljudska armada so praktično spoznali, kaj je narodna zaščita, ko so se jim državljani Republike Slovenije, skupaj s slovensko milico in teritorialno obrambo, zakonito uprli tudi z orožjem in tako v osamosvojitveni vojni pred 18. leti zavarovali interese slovenskega naroda in njihovo identiteto ter se s tem izpostavili in dokazali kot največji domoljubi svoje ožje domovine - Slovenije.

Danes marsikdo ne ve, da so bili prav ti predpisi in vse drugo povezano z narodno zaščito v tistih časih, osnova za delovanje manevrske strukture narodne zaščite v času osamosvojitve Republike Slovenije, katere 20. letnico bomo praznovali v naslednjem letu.

V zvezi s tem je potrebno poudariti pritiske Jugoslovanske ljudske armade po širjenju pristojnosti vojakov pri varovanju državne meje, poudarjanje primata zvezne zakonodaje na področju javne varnosti in zahtevo, da je potrebno uniforme milice v celotni državi urediti tako, da nihče ne bo opazil, da je miličnik prestopil republiško mejo, in ne nazadnje, da se je milica uprla tudi izvajanju določenih nalog, ki jih je diktirala služba državne varnosti, ki je bila vodena iz Beograda. Vse to je milica storila ob podpori najvišjega vodstva Republike Slovenije.

Izpostaviti pa je potrebno, da je milica že leta 1989 pričela pripravljati celoviti sistem varovanja državne meje, po preprečenem mitingu pa je bila to prioritetna naloga milice. Naj se ve, da je bil že meseca aprila 1990 pripravljen prvi predlog varovanja državne meje, ki je imel 4 variante. D varianta je določala tudi varovanje državne meje z Republiko Hrvaško s 620 – imi miličniki in mejnimi prehodi, ki jih imamo danes. Vsega tega milica ni počela zaradi ljubezni do države in širše domovine, temveč zaradi ljubezni do Slovenije, svoje ožje domovine, slovenskega naroda in njegove identitete ter zaradi svoje pripadnosti službi, ki je delovala po načelu pravne države oziroma zaradi svoje lastne identitete, ki je bila vezana na identiteto slovenskega naroda, na domoljubje Slovencev.

Vse navedeno se je dogajalo še pred prvimi parlamentarnimi volitvami v letu 1990 in zelo moteče je, ko nekateri posamezniki opisane dogodke postavljajo v nepravi čas in pozabljajo, da je bila milica v tistem času visoko profesionalna in na strani slovenskega naroda ter da je spoštovala načelo zakonitosti in načela pravne države. Milica je bila takrat izredno enotna ter psihično, strokovno in organizacijsko pripravljena za izvajanje najzahtevnejših nalog. Imela je izjemno podporo ljudi, saj je v tistih časih uživala velik ugled ter dokazovala visoko profesionalnost in lojalnost do slovenskega naroda ter domoljubja do svoje ožje domovine Slovenije in se »hvala bogu« ni podrejala vsakodnevni, takrat še ne strankarski politiki.

V tem času milica ni bila v službi države, torej bivše Jugoslavije in tudi ne njene komunistične partije, bila je v službi svojega naroda, svoje ožje domovine Slovenije.

Na to kaže tudi akcija »Sever«, ki ni bila klasična akcija, temveč je bila ena od pomembnih sestavin osamosvojitvenih procesov in domoljubnega odnosa do svoje ožje domovine. Njen pomen je bil resnično bistveno širši, kot samo preprečitev »mitinga resnice«, saj so ob tem celo leto potekale različne koordinacije in usklajevanja v milici in drugih operativnih službah organov za notranje zadeve, kakor tudi priprave na mobilizacijo aktivnega in rezervnega sestava milice ter tehničnih sredstev, pri čemer je sodelovalo 6472 miličnikov in drugih.

Iz tega izhaja, da je beseda »Sever«, v tistih časih kazala na »določen« odpor slovenske milice na nekatere rešitve, ki jih je takrat ponujal »Jug« oziroma Zvezni sekretariat za notranje zadeve in Jugoslovanska ljudska armada. In prav zaradi tega vsaj zame »Sever« nikakor ni le sinonim za delovanje slovenske milice v času preprečitve mitinga v Sloveniji, temveč je sinonim za delovanje slovenske milice v času vseh procesov, ki so prispevali h kasnejši osamosvojitvi Slovenije, vključno z osamosvojitveno vojno in odhodom zadnjega vojaka JLA iz Slovenije.

Akcija »Sever« ni bila niti začetek, niti konec dogajanj, saj so se določeni procesi in dogodki nenehno stopnjevali in zaostrovali, kar je pogojevalo odpiranje novih in novih akcij, vse do osamosvojitvene vojne, kjer sta slovenska milica oziroma policija in slovenska teritorialna obramba opravila svojo zgodovinsko nalogo, ko sta zadala hud udarec in poraz jugoslovanski ljudski armadi. Zaradi tega lahko to ravnanje zelo upravičeno uvrstimo v zgodovino slovenskega naroda. Vse, ki pa so pri teh procesih sodelovali, pa lahko označimo kot slovenske domoljube, še več, kot protagoniste, ki so svojo osebno rast in pozitivno samopodobo, kot vrednoto, našli na lestvici moralnih in drugih vrednot, ki so tesno povezane z vrednotami domoljubja in identiteto slovenstva.

V to kategorijo moramo s posebnim občutkom uvrstiti takratno milico in njihove pripadnike - miličnike, ki so bili po vseh mogočih kriterijih, ocenah in mnenjih pravi domoljubi in so se v največji meri identificirali s tistimi, ki ne le spoštujejo, temveč tudi zagotavljajo osnovne človekove vrednote in demokratična načela oziroma načela pravne in socialne države, temveč tudi zaradi tega ker v tistem kritičnem času niso slepo »služili le državi«, temveč predvsem širšim interesom, ki so bili povezani z domoljubjem in želji po samostojni slovenski državi.

Policija danes

Slovenska milica oziroma policija je v opisanih časih uživala velik ugled ter dokazovala visoko profesionalnost in lojalnost do slovenskega naroda ter domoljubje do svoje domovine, danes pa to kaže bolj ali manj uspešno s svojo javno podobo in izobraževalnim sistemom ter predvsem z njenim odnosom do spomina in vrednotenjem ključnih dogodkov iz naše pretekle in novejše zgodovine Republike Slovenije.

*Tomaž Čas, univ. dipl. pravnik, magister pravnih znanosti, doktor obramboslovja, v času opisanih dogodkov pomočnik načelnika slovenske milice in poveljnik Posebne enote milice, kasneje dekan Višje in Visoke šole za notranje zadeve, državni podsekretar na Ministrstvu za notranje zadeve in pred upokojitvijo državni sekretar na Ministrstvu za obrambo, sedaj docent na Fakulteti za varnostne vede, direktor Čas - Zasebne šole za varnostno izobraževanje in podpredsednik Združenja Sever