Spomini - pogled nazaj

Pred leti sem nekje zasledil pregovor, ki pravi nekako tako, da človek v svojem življenju živi stotine življenj, od katerih si je vredno zapomniti le enega in da moraš vsak trenutek živeti tako, kot da živiš to življenje prav v tem trenutku.
Pred leti sem nekje zasledil pregovor, ki pravi nekako tako, da človek v svojem življenju živi stotine življenj, od katerih si je vredno zapomniti le enega in da moraš vsak trenutek živeti tako, kot da živiš to življenje prav v tem trenutku. Pregovor se je nekako vtisnil vame in tako pogosto premišljujem, ali to življenje živim sedaj ali sem najlepše življenje že živel. Vsekakor sem zelo vesel in ponosen, da mi je dano živeti v času, ko smo Slovenci prvič zaživeli v svoji lastni državi in da mi je bila dana možnost, da sem pri nekaterih aktivnostih imel možnost tudi neposredno sodelovati.

Ampak v letih po osamosvojitvi je prišlo še do drugih velikih dogodkov, ko smo postali polnopravni člani Evropske unije, NATA, čez nekaj mesecev bomo prevzeli evro, upam, da bom naslednje leto potoval v sosednje tri države brez policijske kontrole na meji, moje rojstno mesto je po 1400 letih dobilo škofijo in še bi lahko našteval. V nekaj letih se je zgodilo toliko pomembnih stvari za naš narod, kot se jih ni prej v stoletjih.

In sam imam srečo, da živim prav sedaj. Kajti skušam si predstavljati, kako so mislili, čutili, hrepeneli in sanjali naši predniki, naši šentjurski Ipavci, ko so pisali domoljubne pesmi, kot so Slovenec sem, Domovini in ostale nepozabne narodno-buditeljske pesmi, naš blaženi Slomšek, ki prav tako izhaja iz okolice Šentjurja, Prešeren, Cankar in vsi ostali veliki Slovenci, o katerih so nas v mladosti učili ali pa jih tudi zamolčali, kot še nekatere druge velike Slovence in dejanja iz ne tako davne zgodovine našega naroda.

Ko tako premišljujem se tudi vprašam, kdaj pa sem sam začutil, da sem Slovenec, da vse tisto, kar so nas učili o domovini, enakopravnosti narodov, jezikov, bratstvu, novejši zgodovini… ni povsem takšno, kot je pisalo v učbenikih, nam je bilo pripovedovano in v kar smo bolj ali manj verjeli. Kolikor se spominjam je name največji vtis naredila slovita 57. številka Nove revije, kjer je bil objavljen slovenski nacionalni program, ki smo ga po policijskih postajah tudi prebirali, aretacija in proces proti četverici, majniška deklaracija, ki sem jo kot mnogi drugi Slovenci podpisal v maju 1989, akcija SEVER…

Vse to in sigurno še mnoge druge podrobnosti so tako, kot večini drugih Slovencev, tudi v meni vzbudili duh uporništva. Tako se spominjam nočnih sestankov, konferenc komandirjev iz leta 1990, še pred spremembo oblasti, ko so eni z zaskrbljenostjo, drugi pa z veseljem napovedovali, da bomo po spremembi oblasti dobili za sekretarja g. Bavčarja ali g. Janšo in spominjam se, ko sva s takratnim celjskim komandirjem g. Krope Srečkom, kljub uradni prepovedi vodstva uprave, pa s tihim pristankom takratnega načelnika inšpektorata g. Vinka Gorenaka, poslala novemu sekretarju za notranje zadeve g. Bavčarju telegram s čestitkami za imenovanje. Bili smo namreč ravno prav mladi, da smo tudi miličniki, kot večina Slovencev, zelo hitro začutili duh pomladi, duh po spremembah, duh slovenstva.

V tem času sem bil komandir žalske policijske postaje oz. takratne postaje milice, kjer sem se odlično ujel z vsemi strukturami, še posebej pa z novo izvoljenim županom prof. Milanom Dobnikom in takratnim komandantom TO Žalec g. Adijem Vidmajerjem, kakor tudi s celotnim občinskim štabom. Odlično smo se ujeli in ves čas izjemno sodelovali, enako izjemno sodelovanje pa je bilo z g. Bevc Francem, ki je v tem času vodil inšpektorat policije, in je bil koordinator MSNZ za celjsko območje, ki nam je, mi pa njemu, v celoti in popolnoma zaupal.

Danes se je tako lepo spominjati odločitve izredne seje Sveta za SLO in DS občine Žalec, ki je bila 19. maja 1990 v pisarni komandanta TO g. Vidmajerja, na kateri sem tudi sam sodeloval, in kjer smo sprejeli določitev, da orožja TO ne oddamo JLA. 11 tovornjakov se je tako praznih, kot so se pripeljali, tudi odpeljalo iz Žalca, skladišče se je zastražilo s pripadniki TO, mi pa smo izvajali pogoste obhode.

Lepo se je spominjati tudi 26. novembra 1990, ko je poklical g. Vidmajer pozno popoldan in vprašal, če lahko priskrbim tovornjak za prevoz orožja. Poklical sem g. Bevca, ki je nemudoma odobril tovornjak, ki je bil sicer star, pa vendarle še kako potreben in voznika policista g. Sama Šildenfelda. Tisto noč sva skupaj s mojim takratnim namestnikom g. Radom Gašparičem do zjutraj varovala selitev orožja TO na različne kmetije po celotni Savinjski dolini in zjutraj je bilo vse orožje na varnem pri družinah. Tudi naše orožje smo nato razselili in ga hranili pri naših aktivnih, rezervnih ali upokojenih policistih, ki so tudi s tem pokazali izjemen pogum in domoljubnost.

Lepo se je tudi spominjati enotnosti, domoljubja in poguma aktivnih in rezervnih policistov, še posebej rezervnih, ki so prišli na postajo dobesedno iz podjetij in čez noč postali oborožena formacija. Nihče ni niti za trenutek omahoval, pokazal kančka strahu ali oklevanja, bil je čas enotnosti, čas velikih zgodovinskih premikov.

Ta čas je, danes gledano, en sam lep spomin, spomin na sodelavke in sodelavce, pripadnike TO, prijatelje, naše politične in strokovne voditelje, požrtvovalnost, hrabrost in enotnost vseh, ki smo skupaj delali, sodelovali pri nastajanju naše mlade države, česar se po mojem prepričanju danes eni premalo zavedajo in to premalo cenijo. Država ni nastala sama od sebe, nastala je v vojni, v kateri so eni dali največ, to je življenje in težko je danes razumeti tiste, ki znova in znova odpirajo vprašanja o Holmcu in drugih prizoriščih spopadov, odpirajo vprašanja vojnih zločinov ali drugače skušajo očrniti akterje in veterane vojne za Slovenijo, iz policijskih vrst ali vrst takratne TO.

Če skušam na koncu odgovoriti na vprašanje, ki sem si ga zastavil na začetku mojega razmišljanja, potem je moj odgovor na vprašanje ali sem najlepše življenje že živel, pozitivno, kajti nič ne more biti lepšega od tega, da doživiš sanje, sanje mnogih Slovencev pred nami.

Stanislav Veniger