Spominski dan združenja

Zveza policijskih veteranskih društev Sever (Združenje Sever) in Policijsko veteransko društvo Sever Maribor sta 01.12.2007, v kongresnem centru hotela Habakuk v Mariboru, pripravila slovesnost ob spominskem dnevu združenja.
Spominski dan združenja je prvi december, kot spomin na leto 1989, ko so takratni organi za notranje zadeve z akcijo Sever, po kateri ima združenje ime, preprečili politično manifestacijo jugoslovanskih centralističnih sil v Ljubljani in ustvarjanje izrednih razmer ter zaščitili demokratične procese v Sloveniji, ki so nato omogočili demokratične volitve in nastanek samostojne in neodvisne države Slovenije.

Pred osrednjo slovesnostjo je bil sprejem policistov, ki so bili ranjeni v vojni za Slovenijo. Poleg vodstva Združenja Sever so se ga udeležili tudi predsednik Zveze društev vojnih invalidov Ivan Pivk, funkcionarji MNZ in Generalne policijske uprave, direktorji policijskih uprav in predsedniki policijskih veteranskih društev z območij, od koder so ranjeni policisti doma. Ob pogovoru o problematiki vojnih invalidov je Jože Romšak predstavil v juniju ustanovljeno društvo Združenje vojnih invalidov 91.

Na slavnostni akademiji se je zbralo preko 500 udeležencev, med njimi bivši predsednik RS Milan Kučan , poslanci DZRS, župani s Podravja, predstavniki policije in slovenske vojske, veteranskih in invalidskih organizacij, madžarske veteranske organizacije BEOSZ, drugih državnih organov, svojci padlih policistov in drugi gostje.

Udeležence sta nagovorila Franc Kangler, župan mestne občine Maribor in Angel Vidmar, podpredsednik Združenja Sever (govor v nadaljevanju), kot slavnostni govornik pa je spregovoril Milan Kučan, bivši predsednik Republike Slovenije (govor v nadaljevanju).

Slovesnost so popestrili Policijski orkester s solistom Matjažem Mrakom in dirigentom Tomažem Kmetičem, Oktet Certus in voditelj Stane Kocutar.

Za uspehe pri delu sta predsednik združenja Milan Horvat in predsednik komisije za priznanja Anton Pozvek podelila 28 članom priznanje združenja Zlati znak Sever.

Po končani slovesnosti je bilo družabno srečanje. Posebno presenečenje so pripravili Zasavci in v goste pripeljali kurente Društva Koranti Poetovio Ptuj, ki so s svojim nastopom navdušili.

Govor Milana Kučana

Najprej naj vas vse lepo pozdravim in vam čestitam ob prazniku. Lepo vas je videti, nekatere med vami celo po zelo dolgem času. Morda je čas, merjen z leti, krivec, da izgledamo nekoliko drugačni - rahlo načeti, nekako manj zanimivi za objektiv kamere in težje ulovljivi v standardne mere poklicnih uniform, bi lahko rekli. A še vedno bistrih misli in jasnega, nemotenega spomina.

In za spomin gre. Tudi za spomin.

Za spomin na vse tisto, kar je v nekdanji skupni državi pripeljalo do popolne mobilizacije slovenske policije 1. decembra 1989 v akciji z imenom SEVER. Z imenom, po katerem nosi naše veteransko združenje svoje ime. Upravičeno. Takratni dogodki s prepovedjo t.i. "mitinga resnice" v Ljubljani so bili napoved kasnejših dogodkov, povezanih z rojstvom in obrambo slovenske države. V njih je slovenska policija pokazala globoko privrženost svojemu narodu in povezanost z njim ter visoko etičnost in profesionalno usposobljenost. Od takrat velja, da Slovenci zaupamo svoji policiji in da slovenski policisti zaupajo slovenskim ljudem. Zato je bil ugled policije v vseh raziskovanjih javnega mnenja tako visok. Tako je vse do današnjih dni. In če danes pada zaupanje v policijo, če je to medsebojno zaupanje omajano, potem se tisti, ki jim je zaupano vodenje tega občutljivega varnostnega podsistema, morajo vprašati po razlogih.

Ne želim obnavljati dogodkov, od katerih nas delita že skoraj dve desetletji. Nanje ima vsakdo svoj spomin in svojo resnico. Zato naj vanj posežem le z ugotovitvijo, da je takrat šlo za to, ali bosta dolgo časa načrtovani mitingaška atmosfera in ikonografija, s katerima je Milošević osvojil oblast v Srbiji ter pripeljal Jugoslavijo do njenega zloma, uspeli destabilizirati tudi Slovenijo. Ali bosta uspeli zaustaviti procese demokratičnega zorenja in usmerjanja Slovenije v evropske integracije. Ali bosta uspeli ogroziti varnost ljudi in slovenske politične priprave na hude čase preizkušenj, ki so se napovedovali z nasilnim razpadanjem države. Dileme in odločitve so bile vse prej kot enostavne. Grožnje z izrednimi razmerami in vojaško upravo so bile povsem konkretne.

V politično tehtanje občutljivih odločitev je na razširjeni seji takratnega Predsedstva Republike Slovenije stopil takratni republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl s svojimi jasnimi stališči. Njejgove besede v mojem spominu zvenijo nekako takole: "Za ohranitev javnega reda in miru sem odgovoren jaz. Zakon je na moji strani. Mitinga v Ljubljani ne bo. Slovenska milica je tako odločitev sposobna uresničiti in miting preprečiti." Tako se je tudi zgodilo. Mitinga ni bilo. V takratnem političnem vodstvu Slovenije ni bilo nikogar, ki ne bi verjel Ertlovim besedam in ki bi podvomil v sposobnost slovenske milice.

Ta pogumna odločitev je dala Sloveniji samozavest, potrebno za velike odločitve, ki so sledile kmalu zatem s plebiscitom, osamosvojitvijo in vojno, pa tudi samozavest in dostojanstvo policiji, ki je imela nadvse pomembno vlogo v vseh teh dejanjih in v njihovem zavarovanju.

Slovenska policija je zavarovala vse najpomembnejše odločitve, povezane z nastajanjem slovenske države. Brez nje in Vinka Beznika iz strukture takratne policije in Terotiarlne obrambe ne bi nastala manevrska struktura narodne zaščite; slovesnost ob razglasitvi samostojnosti ne bi potekala varno in mirno; ne bi bilo uspešnih prevzemov mejnih prehodov in carine; ne bi bilo uspehov v prvih bojnih spopadih, do katerih je na žalost prišlo; ne bi bilo varnih poti slovenskih predstavnikov na mirovna pogajanja z ministrsko trojko takratne Evropske skupnosti v Zagreb sredi vojne po odročnih poteh, na Brione in ne potovanj s celovškega in graškega letališča v svet, da se je tam lahko slišala tudi slovenska resnica o dogajanju v Sloveniji in na tleh nekdanje Jugoslavije. Tako je bilo vse do mirovne konference o Jugoslaviji in mednarodnega priznanja Slovenije, ko je naša mlada država začela živeti normalno demokratično življenje, tako kot smo si to ob plebiscitu decembra 1990 želeli. Delo slovenske policije in njeno sodelovanje s Teritorialno obrambo je bilo ves ta čas vzorno, zanesljivo in učinkovito. Brez sporov in brez prestiža, zavezano skupnemu cilju.

Imel sem priložnost opazovati delovanje slovenskih policistov v takratnih razmerah od blizu. Prepuščena jim je bila tudi moja varnost. Nikoli nisem podvomil, da so in da bodo naloge opravljene skrajno profesionalno. Mnogo od takrat znanih obrazov videvam v uniformah še danes. Še več jih je uniforme že odložilo. Nikoli nisem imel občutka, da je bilo tem fantom in možem za priznanja, točneje za poudarjanje zaslug. Razen za priznanje, da so naloge izpeljali profesionalno in odgovorno. Tako kot tega občutka nisem imel pri teritorialcih, ki so bili neposredno udeleženi v bojnih akcijah. Eni in drugi so bili del velikega slovenskega projekta, največjega v vsej naši zgodovini. Sprejeli so nalogo, ki jim je bila v tem projektu dodeljena, in izpeljali so jo po svojih najboljših močeh in z vsem profesionalnim znanjem in odgovornostjo. Tako kot vsak državljan, ki je na mestu, na katerem ga je takrat zatekla zgodovina, dal od sebe vse, da bi ta projekt uspel, ker se je z njim poistovetil. In prav zato je projekt tudi uspel. Slovenska osamosvojitev in slovenska država sta dejanje in stvaritev vseh Slovencev. Če ne bi bilo tako, je ne bi imeli. Res so bile različne naše vloge, vpliv in odgovornosti. A bile so del celote. In samo take, kot del celote, so pomembne.

Prisvajanje zaslug in izključevanje, ki spremljata rojstvo slovenske države skoraj od samega začetka in ki smo jima bili znova priče tudi v nedavni predsedniški volilni kampanji, sta zato ne samo zgodovinsko netočno, ampak je tudi ponižujoče početje za Slovenke in Slovence, ki so ta projekt skupaj naredili uresničljivega. Je preprosto tudi nespodobno. Doslej nisem slišal nobenega policista in ne teritorialca, ki je res stal na ognjeni fronti, da bi si za skupen uspeh lastil posebne zasluge. Opravili so, kar so opraviti morali in mogli. "Ne kar mora, kar more, storiti mož je dolžan", se je tako v najneposrednejših razmerah potrdila misel Simona Gregorčiča. Tudi danes ti možje vsak po svoje in na svojem mestu prispevajo, da bi nam bilo vsem v naši skupni državi dobro, da bi jo čutili kot svojo državo in bili nanjo ponosni. Tako kot smo to želeli in upali, ko se je z našimi skupnimi napori rojevala. In kot nas prizadeva, če in kadar se od tega cilja odmika.

Pa vendar je treba dodati, da so imeli veterani v policijskem združevanju Sever in v Združenju veteranov vojne za Slovenijo pri rojevanju in obrambi slovenske države in njene pravice do življenja posebno mesto. Bili so tisti, ki so za razliko od večine od nas zanjo prvi zastavili svoja življenja. Nekateri so življenje na žalost tudi izgubili. Ne bi bilo pravično soditi o tem, ali je bilo v vojni za Slovenijo žrtvovano malo ali veliko življenj in zakaj je bilo tako. Vsakega življenja je škoda in vsako izgubo življenja je treba obžalovati. In se ji pokloniti spoštljivo in hvaležno. Če se ji ima ob dnevih žalovanja in praznovanja kdo prvi pravico spoštljivo pokloniti, so to vojni tovariši. Tisti, ki so skupaj z njim stali na bojni črti in ki vedo, da je krogla, ki je končala življenje tovariša, morda zgrešila njihovo življenje. Ne gre za formalni obred, za protokol ali napako. Gre za samo razumevanje vsebine dejanja. In za spoštovanje.

Vem, spoštovani veterani, da ne potrebujete priznanj za to, kar ste storili na branikih slovenske samostojnosti. Dali so vam jih naši ljudje. Dala vam jih je slovenska država po končani vojni z najvišjim odlikovanjem, tako slovenski policiji kot teritorialni obrambi. Zaslužili pa ste spoštovanje. Zato upam, da je to, kar se je dogajalo letos, samo motnja, povzročena z miselnostjo, da volitve dodelijo državo zmagovalcem v last. Država pripada državljanom. Z volitvami jo le poverijo v upravljanje. Demokratična oblast z državo upravlja ob polnem spoštovanju svojih državljanov, posebej tistih, ki so zanjo zastavili svoja življenja.

Želim vam, spoštovani veterani, da bi bili deležni takšnega spoštovanja, ki bo potrdilo in dokazovalo, da je bil vaš prispevek k nastanku slovenske države potreben in časten. Bodite ponosni na vaš prispevek, na vaš današnji praznik in na bližajočo se obletnico plebiscita. Vse to je ena sama nepretrgana veriga velikih dejanj, ki je lahko in mora biti tudi vir samozavesti, ponosa, profesionalne veščine, etike slovenske policije ter temelj njene samozavesti in samospoštovanja, ki omogočajo, da se iz dela policije hitro odpravljajo slabosti, priznavajo in popravljajo napake in izločajo tisti, za katere so profesionalne in etične zahteve poklica postavljene previsoko. Gre za ugled in verodostojnost Slovenske policije, takšne, ki bo trdno povezana z državljani, ki bo spoštovana in bo imela njihovo zaupanje, ker bodo vedeli, da je njihova varnost v rokah odgovornih, profesionalnih in etično trdnih sodržavljanov v policijskih uniformah.

Govor Angela Vidmarja

Spoštovane veteranke spoštovani veterani, cenjeni gostje, gospod bivši predsednik republike Slovenije Milan Kučan, gospod župan Franc Kangler, spoštovani predstavniki ministrstva za notranje zadeve, cenjeni predstavniki slovenske policije in slovenske vojske, kolegi-soborci predstavniki veteranskih in drugih sorodnih organizacij, gospe in gospodje,

prijetna dolžnost mi je pripadla danes, da vas lahko pozdravim v imenu organizatorja današnje slovesnosti Zveze policijskih veteranskih društev Sever, in vseh slovenskih policijskih veteranov. Prvi december smo si izbrali za naš praznik - za naš dan. Ime SEVER smo si napisali, kot ime našega Združenja.

Morebiti bi kdo pomislil: Kaj pa ima prvi december, kaj pa ima ime SEVER opraviti z vojno, z vojnimi veterani? Ne nazadnje vojna je bila v juniju in juliju 1991, SEVER pa tudi ni ime, ki bi bilo povezano z vojno in vojnimi veterani iz leta 1991. Pa so si vseeno policijski veterani nadeli ime SEVER, ki je bilo geslo za vse aktivnosti MILICE ob preprečitvi mitinga resnice v Ljubljani. Za svoj praznik so si izbrali 1. december, datum napovedanega a nikoli izpeljanega, oziroma prepovedanega in preprečenega mitinga.

Tako in podobno lahko razmišljajo samo tisti, ki v procese osamosvajanja Republike Slovenije niso bili neposredno vključeni in mislijo, da se je vse zgodilo med 26. junijem in 10. julijem 1991, no morebiti še kakšen dan ali mesec prej, in malo po tem, do odhoda zadnjega vojaka JA z območja Slovenije iz koprskega pristanišča 25. oktobra leta 1991 nekaj minut pred polnočjo. Pa se motijo.

Spoštovani,

veliko nas je danes tukaj zbranih, ki se še spomnimo, kako se je vse skupaj začelo, kakšno vlogo je v tistih časih odigrala slovenska MILICA in slovenski organi za notranje zadeve. Ko govorim o časih govorim o časovnem obdobju. Od obdobja, ko so takratni slovenski politiki in ne nazadnje, ko je celotna slovenska javnost odločno nasprotovala mitingaškemu urejanju razmer v Jugoslaviji, še posebno prihodu mitingašev v Slovenijo. In kdo je kot garant, tudi z orožjem stal na braniku odločitev slovenske politike in slovenskih ljudi. To je bila slovenska MILICA, to so bili slovenski organi za notranje zadeve. Prvi december 1989, je zato v zgodovini slovenske države, pa tudi organov za notranje zadeve zelo pomemben mejnik, ko je slovenska MILICA, ki je nosila največje breme, zavarovala takratno republiško mejo, danes je to državna meja, z Republiko Hrvaško, vzpostavila nadzor nad celotnim ozemljem takratne Republike Slovenije, in tako onemogočila ustvarjanje izrednih razmer. S temi aktivnostmi Organov za notranje zadeve je bilo omogočeno nadaljevanje demokratičnih procesov, ki so nas pripeljali do samostojne države.

Bi se takrat v tistih časih, brez pokončne in odločne drže, ter profesionalnega ravnanja, slovenskih organov za notranje zadeve, lahko razvijali in nadaljevali procesi demokratizacije Republike Slovenije. Spomnimo se ustanavljanja političnih strank, ustanovitev DEMOSA. Bi se lahko slovenski državljani v miru pripravljali na prve večstrankarske volitve v takratno skupščino, na volitve predsednika in predsedstva Republike Slovenije v mesecu aprilu leta 1990?. Bi bile mogoče priprave na plebiscit ? Bi bilo mogoče tako korektno in mirno izpeljati številne druge aktivnosti, če za varnost slovenskega ozemlja in slovenskih ljudi ne bi profesionalno skrbela slovenska MILICA.

Četrtega marca leta 1991 je bil republiški skupščini posvet najbolj odgovornih ljudi takratnih organov za notranje zadeve. Profesor dr. France Bučar predsednik skupščine je takrat izrekel pohvalo in priznanje slovenski milici za njeno preteklo ravnanje in že v začetku svojega nastopa dejal : » SLOVENSKA MILICA je branik slovenske državnosti«. In te njegove besede smo slovenski miličniki, pa tudi ostali pripadniki organov za notranje zadeve vzeli zelo resno.

Ob vseh svojih rednih varnostnih nalogah so se: slovenska MILICA in vsi organi za notranje zadeve aktivno pripravljali tudi za delovanje v vojnih razmerah. Takšni so bili časi, zato govorjenje, da bi morali v času osamosvojitvene vojne opravljati zgolj varnostne in ne obrambnih nalog niso primerne. Ne nazadnje, že tiste prve dni vojne leta 1991, so svet obkrožile slike in filmi, kako slovenski miličniki, ti so nosili tudi največje breme, branijo komaj nastalo slovensko državo. Zato takih razmišljanj ne sprejemamo, saj nam škodujejo in s takratnimi razmerami nimajo nič skupnega.

Slovenska MILICA in slovenski organi za notranje zadeve so v obdobju osamosvajanja Republike Slovenije odigrali ključno, zelo pomembno vlogo, lahko bi rekli celo najpomembnejšo v vsej svoji zgodovini, predvsem pri zagotavljanju razmer, da so procesi priprav na osamosvojitev in samostojnost potekali mirno in demokratično. V vojni za samostojnost, pa smo skupaj z ostalimi obrambnimi strukturami ob pomoči slovenskih ljudi, željo slovenskega naroda po samostojni državi obranili tudi z orožjem. Bodimo ponosni na to, bodimo ponosni, da smo imeli čast in priložnost biti zraven pri uresničitvi tisočletnega hrepenenja Slovencev po samostojni državi.

Spoštovani,

da bomo ponosno in odločno predstavljali naše delo in naše aktivnosti pri nastanku samostojne slovenske države smo si zapisali v naše temeljni akt in to je le ena izmed številnih nalog našega Združenja. Skrb za negovanje vrednot veteranstva, ljubezen do domovine, solidarnost in odkritosrčnost naj bodo naša vodila tudi v prihodnje.

Počasi se približuje polnoletnost našega Združenja. To se pozna tudi pri našem delu. Postajamo samozavestni, upamo in znamo se postaviti za interese veteranov, znamo povedati, znamo protestirati takrat, ko smo prepričani, da posamezni dogodki ali posamezna ravnanja niso poštena do našega dela, naše vloge in neodgovorna do vseh tistih, ki so si v težkih časih, skozi zgodovino slovenskega naroda prizadevali za njegovo svobodo in samostojnost. Mnogi med njim jo niso dočakali in njim gre posebna čast in slava. Tako bomo prepričan sem ravnali tudi v prihodnje.

Dobro sodelujemo in se usklajujemo s sorodnimi veteranskimi organizacijami, humanitarnimi organizacijami, organizacijami, ki združujejo vojaške vojne invalide, ranjence ne pozabljamo tudi na svojce padlih v vojni za samostojno Slovenijo. V zadnjem obdobju smo velik korak naprej naredili v sodelovanju z generalno policijsko upravo in ministrstvom za notranje zadeve, tradicionalno dobro je sodelovanje s slovensko vojsko in ministrstvom za obrambo. Tudi z ministrstvom za delo družino in socialne zadeve smo v zadnjem obdobju reševali kar nekaj vprašanj in vse kaže, da smo bili vsaj delno uspešni. Vsem, ki ste nam prisluhnili, nam pomagali, nam omogočili, da smo lažje in enostavneje izpolnili naše načrtovane naloge tako na državnem, kakor tudi na lokalnih nivojih se s tega mesta iskreno zahvaljujem. Še vedno pa velja star pregovor: Nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti tudi boljše. S to žejo, upanjem in pričakovanjem vam vsem in vašim najdražjim želim vse dobro v letu ki prihaja.

Spoštovani veterani in veteranke, cenjeni gostje želim vam prijeten večer.