Ima Slovenija notranjega ali policijskega ministra?

iz tiskane edicije Dnevnikov Objektiv

Že od nastopa ministra za notranje zadeve se zaradi več primerov postavljajo vprašanja, ali minister pri vseh usmeritvah in navodilih policiji ravna v skladu z veljavno zakonodajo.

(Foto: Jaka Gasar/dokumentacija Dnevnika)

(Foto: Jaka Gasar/dokumentacija Dnevnika)

Po zakonodaji bi moral biti notranji minister, njegovo ravnanje pa kaže, da je policijski minister. Ta vprašanja so se najprej postavljala v zvezi z nekaterimi usmeritvami in navodili ob koronavirusu, kasneje v zvezi s protesti na kolesih ob petkih zvečer, zdaj pa so aktualni usmeritve, navodila in revizija, odrejena na policiji za konkretno določena kazniva dejanja, ter nadzor nad spoštovanjem varstva tajnih podatkov. V nadaljevanju bom spregovoril predvsem o odreditvi revizije policijskih preiskav – ki potekajo na podlagi zakona o kazenskem postopku – za prav določena kazniva dejanja in zoper prav določene osebe.

Zakon o državni upravi določa, da se ustanovijo organi v sestavi za opravljanje specializiranih strokovnih nalog, če je zaradi narave nalog in delovnega področja treba zagotoviti večjo stopnjo samostojnosti pri opravljanju teh nalog. Policija je organ v sestavi ministrstva za notranje zadeve. Tega se minister za notranje zadeve mora zavedati, saj je funkcija ministra za notranje zadeve politična. Zato tudi zakon o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol) v 4. členu ministra in ministrstvo za notranje zadeve zelo omejuje pri pristojnostih v razmerju do policije.

Pri tem moram najprej poudariti, da je treba 4. člen upoštevati kot celoto in se ne sklicevati le na osmi odstavek. Usmerjanje policije pomeni sistematično in načrtno dajanje obveznih navodil ter usmeritev za delo policije, ki jih minister izda za obdobje petih let, njegove letne usmeritve pa se nanašajo na izdelavo letnega načrta dela policije v naslednjem koledarskem letu.

Posamične usmeritve se lahko nanašajo le na izvedbo posameznih nalog in ukrepov policije, kadar je potrebno takojšnje ukrepanje za odpravo pomanjkljivosti (peti odstavek). Torej že ta odstavek ZODPol ministru prepoveduje, da bi smel dajati usmeritve in navodila policiji za postopke, ki so bili že zdavnaj zaključeni.

Seveda pa takšno poseganje v policijske postopke, ki jih usmerja in jih je na podlagi zakona, ki ureja kazenski postopek, prevzel pristojni državni tožilec, izrecno prepoveduje osmi odstavek ZODPol.

Glede na navedeno je usmeritev ministra, da se izvede »revizija« policijskih preiskav, v nasprotju z ZODPol. V nasprotju z zakonom je tudi zato, ker minister zahteva »revizijo« policijskih preiskav v že izvedenih postopkih za prav določena kazniva dejanja in osumljene osebe ter ker naroča, da to revizijo opravi policija.

Kaj minister razume pod zahtevo, da se izvede »revizija« policijskih preiskav – ki so potekale na podlagi zakona o kazenskem postopku – za prav določena kazniva dejanja in zoper prav določene osebe, bo moral javnosti razložiti minister sam. V 4. členu ZODPol, na katerega se sklicuje minister, prav gotovo nima pooblastila za odreditev »revizije« policijskih preiskav. Ima določene druge možnosti, ki vsaj navzven ne bi bile vidne kot politično motivirane, pa jih ni uporabil.

Ministrstvo je res poskusilo osmi odstavek 4. člena ZODPol obrazložiti in je citiralo naslednje: » da je potrebno pri interpretaciji zakonskih določb izhajati tudi in predvsem iz namena zakonske določbe in zakonodajalca. V konkretnem primeru je ta predlog vlade jasno poudaril, da nadzorstvene funkcije ministra nad policijo tudi v predkazenskem postopku ni mogoče odrekati (glej Predlog zakona o organiziranosti dela v policiji – Vlada RS ).« Pri tem pa je ministrstvo v tej obrazložitvi izpustilo nadaljevanje navedene povedi, in sicer: nadzorstvene funkcije ministra nad policijo tudi v predkazenskem postopku ni mogoče odrekati, » a mora biti ta vendarle nekoliko zadržana«.

To sklicevanje na predlog omenjenega zakona, ki ga je pripravila vlada, je iskanje vsega, kar je mogoče, ko na drug način ne moreš več dokazovati zakonitosti oziroma legitimnosti svojega ravnanja. Seveda pa je treba vedeti, da obrazložitev vlade ni verodostojna, saj lahko zakon razlaga le organ, ki ga je sprejel, torej Državni zbor RS.

Ne glede na vse navedeno je treba še enkrat poudariti, da revizija, ki jo je odredil minister po ZODPol, ni dopustna.

Naj k temu dodam, da drugi odstavek 1. člena zakona o nalogah in pooblastilih policije določa: » policija opravlja naloge in pooblastila po določbah tega zakona zaradi zagotavljanja temeljnih dolžnosti policije, ki obsegajo: zagotavljanje varnosti posameznikom in skupnosti, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter krepitev pravne države«. In ravnanje ministra prav gotovo ne krepi pravne države!

Zelo pomemben je tudi četrti odstavek 1. člena zakona o nalogah in pooblastilih policije, ki določa: »Pri opravljanju nalog in pooblastil po določbah drugih zakonov policija uporablja določbe tega zakona, če drug zakon ne določa drugače. Policija pri zbiranju dokazov ravna po določbah tega zakona samo, če drugi zakoni ne določajo pravil glede zbiranja dokazov.«

Tudi ta člen ministru prepoveduje, da se z revizijo ali na drug način dotika vsebinskih vprašanj, torej pravil zbiranja dokazov v kazenskem postopku, ki je urejen v zakonu o kazenskem postopku. In minister do 15. oktobra pričakuje od policije vsebinsko poročilo o kriminalističnih preiskavah, ki jih določa zakon o kazenskem postopku. Da imamo policijskega ministra, kaže tudi to, da policijo neposredno usmerja in ji daje navodila, kaj mora početi, ter tako na »prefinjen način sam vodi policijo«. In naj se vpraša, ali izpolnjuje pogoje za generalnega direktorja policije. Če jih ne, naj se v prihodnje več ne spušča v strokovno delo policije.

»Policijski minister« bi pravilno ravnal, če bi odredil nadzor v skladu s 6. členom ZODPol. Nadzor nad delom policije opravljajo uradniki, zaposleni v notranji organizacijski enoti ministrstva, ki so pristojni za usmerjanje in nadzor (7. člen). Z nadzorom se ugotavljajo zakonitost, strokovnost ter spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri izvajanju policijskih pooblastil ter opravljanju nalog policije in izvajanje usmeritev ministra. V okviru takšnega nadzora se lahko vpogleda tudi v konkretne, praviloma zaključene kazenske primere. Seveda mora biti takšen nadzor izključno strokoven, nikakor pa ne političen (pregled točno določenih primerov, ki jih zahteva minister). Pri tem je nadzor omejen nad prikritimi preiskovalnimi dejanji in podatki, ki so označeni s stopnjo tajnosti, ni dovoljen vpogled v dokumentacijo, ki se nanaša na identiteto tajnih policijskih sodelavcev… Nadzorniki so tudi zavezani varovanju tajnih podatkov, s katerimi se seznanijo pri nadzoru. Enako velja za ministra, ko je seznanjen s poročilom o nadzoru.

Dr. Tomaž Čas je izredni profesor za varnostni sistem.