ZANIMIVA REAKCIJA POLITIKE OB POVIŠANJU OBRAMBNIH IZDATKOV
Dnevnik-Dnevnikov objektiv 18.7.2025
S prispevkom želim predstaviti razmišljanja o aktualnih zadevah, ki so povezane z odločitvami o enem ali drugem referendumu v zvezi s potrebnostjo povečanja stroškov za NATO (oboroževanje) ali nasploh smiselnostjo biti član Nata ali ne. V naši skupni državi smo imeli Jugoslovansko ljudsko armado (JLA) kot vsemogočno institucijo, ki je Jugoslaviji zagotavljala obrambno varnost, hkrati pa je bila tudi »varnostni nadzornik notranje varnosti« v Jugoslaviji. To je večkrat pokazala, ko je podprla ali izvedla marsikaj, kar je bilo podobno »državnemu udaru«, oziroma ko je omogočala nasilno zamenjavo oblasti v Črni gori, na Kosovu in v Vojvodini. To je želela 1. decembra 1989, ko je bil v Ljubljani napovedan »miting resnice«, narediti tudi nam.
Vendar je bila Socialistična Republika Slovenija (SRS) po letih 1967 in 1968, ko je pristojnost za notranjo varnost v Sloveniji dobila slovenska milica, in ko je bila v Sloveniji ustanovljena in organizirana teritorialna obramba (TO). Ja, Slovenci smo to pristojnost vzeli zelo resno in v milici oziroma organih za notranje zadeve (ONZ) izjemno dobro zgradili sistem notranje varnosti, ki je lahko v primeru izrednih razmer, neposredne vojne nevarnosti in vojne postal tudi sestavni del oboroženih sil. TO se je v Sloveniji vedno bolj kazala kot samostojna oborožena sila SRS. Zveznim organom Jugoslavije ni ustrezalo ne eno ne drugo. Zvezni sekretariat za notranje zadeve je na vse načine želel ponovno centralizirati organe za notranje zadeve in milico (krepitev zvezne milice in njene pristojnosti, enotne uniforme, enotni informacijski sistem…), zvezni sekretariat za ljudsko obrambo in generalštab JLA pa sta želela krepiti varovanje jugoslovanske meje v Sloveniji, stometrski mejni pas so želeli povečati v kilometrskega. Podobni poskusi »lastninjenja« so se dogajali tudi z željo popolne podreditve TO, kar se je pokazalo tudi s poskusom razorožitve TO leta 1990, kar so preprečili njeni številni zavedni in ponosni pripadniki.
Vse opisano nakazuje, da mora imeti vsaka država zagotovljeno notranjo in obrambno varnost, ne glede ali je v Natu ali ni. Slovenija si je v Jugoslaviji mimo nje obe varnosti postopno gradila ob vedenju, zlasti po letu 1980, da skupno življenje v Jugoslaviji postaja vse bolj »oddaljeno« in da zelo pogosto nastajajo konflikti z zveznimi organi (nismo ukrepali ob »političnih prekrških«, sovražni propagandi, 57. reviji…). Zaradi 57. revije je bil v Ljubljani zvezni sekretar za notranje zadeve. Tukaj se ne bi spuščali v to, kako so se politiki na oblasti in opozicija opredeljevali za samostojno Slovenijo in kdo je bil pri tem najbolj zaslužen, kdo je pritiskal na plin, kdo je pritiskal na zavoro. Po mojem mnenju je vse potekalo idealno, vse je bilo storjeno ob pravem času, včasih zelo odločno, včasih zadržano in vselej kontrolirano, kar ne more biti nikoli več ponovljeno.
V nadaljevanju se navezujem predvsem na milico in ONZ. Zlasti za milico moram reči, da se je ves čas prilagajala nastajajočim varnostnim razmeram in je tudi počasi, predvsem v zadnjem času opuščala nekatere aktivnosti, ki niso bile več sprejemljive za delo milice (akcija Vrnitev, akcija Dopust…); odklonili smo tudi izvajanje nekaterih drugih nalog, ki jih je zahtevala služba državne varnosti. Prav tako se je milica organizacijsko in operativno pripravljala na izredne razmere in vojno. Organizirano je imela posebno enoto milice s 1391 pripadniki milice in vojno enoto milice s preko 8.000 pripadnikov milice.
Projekt varovanja meje s Hrvaško (Jugoslavijo) smo začeli pripravljati že v jeseni leta 1989 in ga končali aprila 1990. Milica je bila torej že pred 15. majem 1990 dokaj dobro pripravljena za primer »odcepitve« Slovenije od Jugoslavije. In ko je leta 1991 poskušala zvezna milica ob pomoči JLA zasesti mejne prehode v Sloveniji, smo se skupaj s TO, narodno zaščito in državljankami in državljani temu uprli in na koncu dobili vojno proti JLA. Miličnikov in drugih delavcev ONZ je bilo skupaj z rezervnimi miličniki več kot 10.000, pripadnikov TO pa je bilo nekaj več kot 35.000. Takrat so bili miličniki, teritorialci, narodni zaščitniki in drugi tudi usposobljeni za obrambne naloge, urejeno je bilo obvezno služenje vojaškega roka, v šolah je na različne načine potekalo vojaško usposabljanje, usposabljalo se je narodno zaščito in imeli smo dobro izdelan sistem družbene samozaščite, prav tako ne smemo pozabiti na vsakoletne vaje »Nič nas ne sme presenetiti« (NNNP).
Po sprejetju v Nato smo opustili naborniški sistem, pozabili smo na rezervni sestal Slovenske vojske in slovenske policije, opustili smo družbeno samozaščito in narodno zaščito, samo formalno smo opredelili državljansko samovarovanje, v izobraževalnem sistemu smo opustili predvojaško vzgojo oziroma vojaški predmet, nimamo več vojne enote policije in TO - da ne naštevam vsega. In kaj imamo od vsega tega danes? Izstopili bi celo iz Nata oziroma se politiki igrajo s članstvom v Natu, kar je nestrokovni pristop k reševanju zapletenega sistema financiranja obrambnih izdatkov, Sloveniji pa smo tudi že povzročili veliko mednarodno škodo.
Zresnimo se. Prepustite stroki, da glede na nove varnostno-obrambne razmere v Evropi, njeni bližini in svetu, temu prilagodi nacionalno varnostni sistem Republike Slovenije (RS). Sprejeta je bila resolucija o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, kar je na neki način negacija nacionalnovarnostnega sistema RS. Šele takrat, ko bi se zaradi omenjenih razmer sprejela nova izhodišča za nacionalnovarnostni sistem RS oziroma resolucija o strategiji nacionalne varnosti RS, bi morala biti sprejeta obrambna resolucija. In sedaj imamo obrambno resolucijo, ki se sklicuje na strategijo iz leta 2019, in zagotavlja se samo obrambna odpornost s strani Slovenske vojske (tudi financira), druge izjemno pomembne subjekte nacionalnovarnostnega sistema pa se enostavno obide. Ali smo pozabili na vojno za samostojno Slovenijo in na to, kdo vse je sodeloval v oboroženih spopadih z JLA in kdo vse je na drug način sodeloval v vojni za Slovenijo. Zresnimo se, ne hitimo, temeljito proučimo pogoje financiranja s strani Nata, sprejmimo njihove ugodnosti in sredstva v višini kakršnega koli dogovorjenega odstotka, racionalno uporabimo sredstva za Slovensko vojsko in tudi za druge subjekte nacionalnovarnostnega sistema oziroma za druge vzporedne projekte.
Začnimo se ukvarjati s to problematiko in upoštevajmo našo majhnost in drugo specifiko ter spomnimo se naše vojne za samostojno Slovenijo, ki je gradila na konceptu vsesplošnega ljudskega odpora. Na tem moramo tudi danes graditi in ne misliti, da bo odpornost naše države v primeru vojne zagotovila samo Slovenska vojska. Že sedaj moramo Natu jasno povedati, da naš obrambni koncept obsega tudi obrambno delovanje policije in drugih varnostnih subjektov, prav tako zasebno varnostnih subjektov, ter varnostno samoorganiziranje civilne družbe.
Sedaj, ko se srečujemo z obvezo oboroževanja in usposabljanja za primer vojne ogroženosti, je pravi čas, da jasno povemo, da policisti in vojaki Slovenske vojske niso klasični javni uslužbenci, temveč uniformirani in oboroženi branitelji obrambne in notranje varnosti RS. In tudi zaradi tega so včasih imeli benificirani delovni staž, 2-odstotni dodatek na plačo in druge ugodnosti. To in še marsikaj drugega bi vabilo in držalo policiste ter vojake v policiji in v Slovenski vojski. Tudi to bi lahko uredili, kot je za druge primere navedel finančni minister, s kreativnim »računovodenjem«.
In čisto na koncu: ali bi morali sedaj poleg strateških in doktrinarnih dokumentov sprejeti, po zgledu ZUJF-a, zakon o obrambno-varnostni odpornosti Slovenije? Takšen zakon bi moral zaobjeti vse vladne resorje oziroma njihove krovne predpise ter druge akte, v katerih bi se zelo jasno določilo, kaj morajo storiti za večjo obrambno-varnostno odpornost RS (obramba in zaščita, policija, varnostno-obveščevalne službe, šolstvo, infrastruktura, sodstvo, zavodi za izvrševanje kazenskih sankcij, zdravstvo, lokalne skupnosti, državljansko samovarovanje …). To ni zaveza Natu, to je Slovenija dolžna storiti zaradi zagotovitve lastnega učinkovitega nacionalnovarnostnega sistema.
Torej preklicati je treba predlog za razpis posvetovalnega referenduma o povišanju obrambnih izdatkov in se lotiti zahtevnega dela, pri katerem bi lahko bili v veliko pomoč izkušeni veteranov vojne za Slovenijo leta 1991.
Izr. prof. dr. Tomaž Čas
Predsednik ZPVD Sever
