Dan Zveze policijskih veteranskih društev Sever

Dnevnik-Dnevnikov objektiv 24.12.2025

PREPREČITEV MITINGA ZA DVIG SAMOZAVESTI

Jugoslavijo so v letih 1988 in 1989 pretresali številni t. i. mitingi resnice, s katerimi sta želela Združenje Božur in srbska oblast nasilno zamenjati oblasti v posameznih avtonomnih pokrajinah in republikah. V ljubljanskem Cankarjevem domu so 27. februarja 1989 priredili Zborovanje proti uvedbi izrednega stanja, za mir in sožitje na Kosovu, za mir in sožitje v podporo stavkajočim rudarjem na Kosovu. 

Fotografija-Nace Bizilj/hrani MNSZ Slovenije

Povod za načrtovanje mitinga resnice v Sloveniji je bila podpora Slovenije Albancem zaradi stališč, izraženih s strani slovenske politike na tem zborovanju, tako uradne vladajoče, kot nastajajoče opozicijske. Prve zelo resne grožnje, da bodo izvedli miting v Sloveniji, so se pojavile manj kot mesec dni po zborovanju. Glavni organizator t. i. protibirokratske revolucije s strani Miloševićevega tabora Miroslav Šolević je februarja 1989 obljubil, da bo 25. marca 1989 v Ljubljani organiziral protestni miting.

Slovenski varnostni organi so imeli z organizacijo protestov v Ljubljani že mnoge izkušnje. Še posebno je bila na preizkušnji Uprava za notranje zadeve Ljubljana – mesto, saj je bila Ljubljana kot prestolnica središče vsega političnega in družbenega, s tem pa tudi protestniškega dogajanja v Sloveniji. V Ljubljani je bilo največ javnih protestov in sicer 122 od začetka leta 1965 do konca 1989, zato ni čudno, da so miličniki najbolj občutili potrebo po usmeritvah za delovanje ob takih dogodkih. Vseeno je bilo ključno pri odločanju o načinu delovanja milice pri varovanju javnih protestov in shodov upoštevanje človekovih pravic in njihovih temeljnih svoboščin. Uprava milice republiškega sekretariata za notranje zadeve Socialistične Republike Slovenije je že spomladi 1988 izdelala opomnik o ravnanju milice ob protestih delavcev in krajanov ter ga 20. maja 1988 s spremnim dopisom republiškega sekretarja za notranje zadeve poslala vsem organizacijskim enotam sekretariata. Zamišljen je bil »kot podlaga za enotno, usklajeno in organizirano ukrepanje organov za notranje zadeve«.

Preštevanje Srbov in Albancev

Zato je slovenska republiška oblast napoved mitinga vzela resno in sklenila, da je treba tovrstni varnostno tvegani dogodek preprečiti z določenimi ukrepi. Na marčevski miting so se slovenski varnostni organi pripravili in 22. marca, tri dni pred napovedanim dogodkom, izdelali prvi republiški Načrt operativnih ukrepov za preprečevanje mitinga na območju SR Slovenije, ki je izhajal iz domneve, da ga slovenski organi ne bodo dovolili, a je hkrati računal, da udeleženci tega ne bodo upoštevali. Čeprav je bil miting nato odpovedan, se grožnja ni zmanjšala, tako kot tudi ne varnostni ukrepi organov za notranje zadeve, ki so nasprotno, še povečali svoje aktivnosti – aprila so izdali gradivo o dodatnih ukrepih za preprečitev mitinga.

Z iskanjem morebitnih žarišč in konfliktnih jeder se je poleg milice ukvarjala tudi slovenska Služba državne varnosti, ki je, potem ko je že leta 1982 dobesedno preštela Albance v Sloveniji, leta 1989 enako storila tudi z državljani srbske narodnosti, tako da so »na koncu vedeli za vsakega Albanca in Srba, ki je nacionalistično izstopal«.

Slovenska milica in organi za notranje zadeve so namenili večjo pozornost zbiranju obvestil o pripravah na miting med prebivalci Slovenije ter o morebitnem proti mitingu Slovencev in Albancev, zato je v tistem času aktivno spremljala vse srbske in albanske prebivalce v Sloveniji. Srbe predvsem zato, da bi pridobili informacije, kako naj bi bil miting izveden in kdo v Sloveniji jim bo pri tem pomagal. Zanimalo jih je tudi, ali bodo posamezniki med mitingarji oboroženi. Albance pa, da bi pravočasno odkrili, kako bodo poskušali preprečiti oziroma onemogočiti izvedbo mitinga. Z iskanjem morebitnih žarišč in konfliktnih jeder se je poleg milice ukvarjala tudi slovenska Služba državne varnosti, ki je, potem ko je že leta 1982 dobesedno preštela Albance v Sloveniji, leta 1989 enako storila tudi z državljani srbske narodnosti, tako da so »na koncu vedeli za vsakega Albanca in Srba, ki je nacionalistično izstopal«.

Tako je Predsedstvo SR Slovenije izrazilo prepričanje, da je treba preprečiti vsako nasilno dejanje in večjo koncentracijo pohodnikov, tudi zato, da se uresniči proklamirana suverenost Slovenije in se s tem zavaruje tudi ustavna ureditev Slovenije in Jugoslavije. Zato je 27. novembra Predsedstvo SR Slovenije na podlagi okoliščin ugotovilo, da je treba zaradi napovedanega mitinga, ki ga je pristojni organ prepovedal z odločbo, sprejeti ukrepe iz prvega odstavka 12. člena Zakona o notranjih zadevah in o tem obvestiti Izvršni svet Skupščine SRS.

Zato je še isti dan Izvršni svet SR Slovenije odločil, da zaradi vztrajanja udeležencev mitinga pri tem, da bodo prišli v Ljubljano, ne dovoli izvedbe mitinga, in sprejel sklep, s katerim je pooblastil republiškega sekretarja za notranje zadeve, da sprejme vse potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti. Tako je lahko sekretar za notranje zadeve Ertl sprejel določene ukrepe in uredbe za preprečitev mitinga, ki jih je tudi izpeljal. Republiški sekretar za notranje zadeve je po sklepu izvršnega sveta na temelju 12. člena zakona o notranjih zadevah, ki je določal, da ob oceni ali ugotovitvi Predsedstva Republike Slovenije, »da so nastale izredne razmere, zaradi katerih so ogroženi interesi obrambe države ali javni red«, sprejel potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti. Ertl je 29. novembra izdal tri odredbe, in sicer odredbo o prepovedi javnih shodov in javnih prireditev »zaradi zavarovanja javnega reda, življenja ljudi in premoženja«, prepoved gibanja iz istih razlogov za osebe, ki so namenjene na prepovedane javne shode ali prireditve, ter prepoved prometa na območju SR Slovenije za motorna vozila, »s katerimi se prevažajo osebe, namenjene na javne shode in javne prireditve, prepovedane z odredbo o prepovedi sestajanja občanov«.

Za preprečevanje mitinga je bila z odobritvijo političnega vrha v obrambo Slovenije prvič neposredno angažirana milica. Njen pomen ni bil samo v preprečevanju mitinga, saj so vse leto potekala različna usklajevanja v milici in drugih operativnih službah organov za notranje zadeve ter priprave na mobilizacijo aktivnega in rezervnega sestava milice in tehničnih sredstev. Tomaž Ertl je na podlagi 24. člena Zakona o notranjih zadevah in v skladu z načrtom izdal posebno odredbo o uporabi in mobilizaciji Posebne enote milice na sklic (PEM). Že na začetku leta 1989 je republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl za poveljnika posebne enote milice Republiškega sekretariata za notranje zadeve imenoval mag. Tomaža Časa. Mobilizacija enote in premik enot se je izvajal 29. in 30. novembra. Pri tem je bila izvedena popolna mobilizacija PEM s 1391 pripadniki (723 aktivnih delavcev), z mobilizacijo tridesetodstotne rezervne sestave (668 rezervnih miličnikov), 1.400 rezervnim miličnikom iz Vojnih enot milice pa je takrat bila odrejena pripravljenost na domu. To pomeni, da bi jih, če bi se varnostne razmere zaostrovale, lahko takoj vpoklicali in jih angažirali za opravljanje nalog milice. Med preventivnim delovanjem za preprečevanje mitinga je bila sklicana ljubljanska PEM, njena glavna naloga je bila nudenje pomoči redni milici na ljubljanskem območju. Pri tem ni sodelovala samo Posebna enota milice, temveč vse enote milice v Sloveniji in tudi druge službe organov za notranje zadeve v skupnem številu 6.472 ljudi. Od tega še iz ZEM 300 miličnikov, s postaj milice 2.366 miličnikov, 415 kriminalistov in 600 delavcev službe državne varnosti.

Prvi poskus razorožitve TO

V času, ko naj bi potekal miting resnice, je bila poleg slovenske milice v pripravljenosti tudi slovenska Teritorialna obramba. Pokrajinski štabi Teritorialne obrambe so bili zbrani in so spremljali dogodke. JLA je takrat izdala ukaz, da v času napovedanega mitinga enote Teritorialne obrambe iz skladišč v vojašnicah ne smejo jemati orožja in opreme. Šlo je za nekakšen način poskusa razorožitve Teritorialne obrambe že pred majem 1990.

Čim bolj se je približeval 1. december 1989, tem bolj je med Slovenci prevladovalo razpoloženje proti mitingu. Med prebivalci Slovenije se je pojavila bojazen, kaj se bo na mitingu zgodilo. Zaradi tega je bilo mogoče pričakovati tudi nasprotne proteste z nepredvidljivimi varnostnimi posledicami. Prvega decembra, na dan, ko naj bi bil miting, se je na Trgu revolucije pred skupščino Socialistične Republike Slovenije v Ljubljani zbralo manjše število protestnikov, večina Srbov in Črnogorcev, živečih v Ljubljani, skupaj z nekaj provokatorji iz Beograda. Te je milica pozvala, naj se mirno razidejo. Devet najbolj agresivnih, ki niso upoštevali navodil milice, je bilo pridržanih in poslanih k sodniku za prekrške, ki je tisti dan deloval v prostorih ljubljanskih zaporov na Povšetovi ulici. »Mitinga resnice« v Ljubljani dejansko ni bilo, saj je bil preprečen. Milica in ONZ so s strokovnim, zakonitim in predvsem legitimnim delovanjem operativno preprečili njegovo izvedbo.

Tako smo z akcijo »Sever« 1. decembra 1989 preprečili »miting resnice« in omogočili, da je še isti mesec slovenska skupščina sprejela sveženj volilnih zakonov in zakon o političnem združevanju, ki je omogočil ustanovitev strank in 30. decembra razpis prvih večstrankarskih volitev. Pri tem se je potrebno resno vprašati, kako bi potekal ta proces nastajanja strank in volilna zakonodaja, če slovenska milica in organi za notranje zadeve s svojo aktivnostjo ne bi preprečili »mitinga resnice«, saj so v drugih okoljih »mitingi resnice« povzročili izredne razmere, pri nas pa bi s tem preprečili nadaljevanje demokratičnih procesov, ki so bili pot v samostojno, neodvisno in suvereno Republiko Slovenijo.

Odziv uradnih organov SR Srbije je bil pričakovan. Srbski predsednik Slobodan Milošević je 5. decembra podprl gospodarsko blokado zoper Slovenijo in prekinitev gospodarskih, kulturnih in političnih stikov s SR Slovenijo. »Ocenil je, da je slovenska oblast s prepovedjo mitinga birokratsko, oblastniško in na silo pretrgala vezi s srbskim narodom, in poudaril, da bodo ukrepi veljali, dokler v slovenski politiki ne bo zavel veter demokracije, miroljubnosti in bratstva,« je opisan odziv srbske strani na prepoved mitinga v Ljubljani.

Zato je danes zelo žalostno, da nekateri še kar naprej potvarjajo resnico tudi na ta način, da akcijo Sever omenjajo le kot eno od mnogih akcij in da so »miting resnice« preprečili slovenski strojevodje, ob vedenju, da so bili strojevodje tudi srbski državljani in da oni niso preprečevali prihodov mitingašev po cestah. Naj ob tej priložnosti povem, da so bili postopki ob prihodu vlaka na železniško postajo Dobovo predvideni tako, da vsak vlak obkolijo miličniki Posebne enote milice in ne dovolijo izstopiti nikomur, ista enota in specialna enota milice pa poskrbi, da se lokomotiva odklopi in priklopi na konec vlakovne kompozicije in vlak bi moral odpeljati nazaj od koder je pripeljal.

Lahko pa je resnica okrog preprečitve mitinga resnice tudi ta, da je prihod mitingašev na miting resnice preprečil zvezni sekretar za notranje zadeve generalpodpolkovnik Gračanin, saj je med kolegijem zveznega sekretarja v Zagrebu, organizatorje mitinga ter politično vodstvo Srbije in Jugoslavije seznanil, da je Slovenska milica na celotni hrvaško slovenski meji v »okopih« in da bo prihod v Slovenijo preprečila z vsemi sredstvi, ki jih ima na razpolago, tudi z uporabo strelnega orožja, saj je bila oborožena tudi z dolgocevnim orožjem. V tem trenutku je padla odločitev o preklicu mitinga, torej zaradi uspešno zastavljene »Akcije Sever«.

Zato je treba zgodovino jemati takšno, kot je in zelo narobe je, če se zgodovino ocenjuje skozi prizmo, kdo je na pravi strani zgodovine, oziroma če je zgodovina samo tisto, kar razlaga tisti, ki misli, da je na pravi strani zgodovine. To je napačna pot, ki razdvaja slovenski narod. Tudi zato je prav in legitimno, da smo si policijski vojni veterani za svoj spominski dan izbrali 1. december, kot spomin na uspešno izvedeno akcijo »Sever« v letu 1989, ki nam je vlila prepričanost in samozavest, da smo bili uspešni tudi pri vseh drugih osamosvojitvenih procesih, kar smo dokazali tudi v vojni za samostojno Slovenijo.

dr. Tomaž Čas, predsednik ZPVD Sever